Špehšpilja

Polžaste stopnice so se leno vile proti vrhu zvonika. Počasne a trdne stopinje so zamolklo odmevale od sten prepredenih s pajčevinami. Okorna postava, ki jih je povzročala, se je z desnico naslonila na steno in hropeče zakašljala. Jetika je zahtevala svoj dolg in kašlju je sledilo zateglo piskanje iz pljuč, ki bi se po jakosti zlahka primerjalo s starim hlaponom, če bi ga oseba poznala. A ga ni. Svet, v katerem je živela, še ni doživel industrijske revolucije in parni stroji so bili domena rodov, ki bodo še prišli.
Starec je mastno pljunil in zaklel. Še pred nekaj leti mu dotično stopnišče ni predstavljalo problemov in je vrh dosegel zlahka, zdaj pa to sranje. Zdravje naj mu gre še za kanček na slabše, pa bo primoran postaviti bazni tabor pod vrhom in med potjo prenočiti.  Prošnje, da bi mučilnico preselili v pritlične prostore, ki jih je mesečno vlagal, so vedno naletele na gluha ušesa. V pisarni so mu razložili, da drugače ne gre. Zasliševanja se morajo opravljati na vrhu zvonika, da se kriki mučenih razlegajo čez celo Mesto. Ljudstvo se mora stalno opominjati, sicer se zna rado zgoditi, da se spozabijo in vdajo skušnjavam, ki jih mamijo na vsakem koraku. Tak je vladarjev ukaz. Sploh pa, če mu tistih piškavih 500 stopnic predstavlja težavo, bi lahko resno razmislil, če je še primeren za službo velikega inkvizitorja. Zelenec nesramni. To je bila težava z organizacijo dandanašnji. Postajala je vse bolj zbirokratizirana in vajeti so prehajale v roke mladcev, ki so sicer znali pedantno izpolniti obrazec o mučenju v petih izvodih in ga arhivirati, medtem ko so bili pri mučenju šlampasti, neučinkoviti in, kar je bilo najhuje, neizvirni. V njihovem delu ni bilo zapaziti niti trohice zagnanosti, ki je krasila mojstre stare šole. Ko jih je opazoval pri delu z natezalnico, se mu je dostikrat zdelo, da sami bolj trpijo kot bogokletna duša, ki bo po obdelavi, če jo bo seveda preživela, primorana zamenjati celotno garderobo z oblačili par konfekcijskih številk večjimi od tistih, ki jih je nosila pred dušebrižnim tretmajem. Hvala Bogu, da njegov pomočnik ni bil tak. Mladenič je bil sicer rahlo neroden, a zagret kot on sam v mladih letih in voljan se učiti.
Sapa se mu je povrnila in nadaljeval je mukotrpni vzpon. Končno je dosegel težka hrastova vrata in jih odprl.
»Dober dan, Boltežar,« je zadihano pozdravil. »Kaj imava danes na sporedu?« S pogledom je bežno ošinil zavaljenega moškega, ki je vklenjen za zapestja visel sredi prostora.
»Dobro, staro mučenje, šefe,« je odgovoril njegov pomočnik. »Nobenega priznanja, samo kozjih molitvic ga morava naučiti. Nek pisar, ki se je očitno zameril svojemu šefu, ki ima dobre zveze v naši organizaciji«
»Prav.«
Stopil je k omarici s svojimi pripomočki in jo odklenil. Preko nagubanega obraza se mu je razlezel širok nasmešek, ki je v svojo bližino prav klical pomanjšano deklico v nenavadni deželi s kvartopirsko monarhistično ureditvijo, in v nezavedni želji, da bi zamijavkal, se je za trenutek zdrznil. V očeh so mu odsevali številni kovinski oneji, ki jih je nabral ali izdelal sam tekom dolgih let v suknji inkvizicije. Zaneseno jih je preletel in v mislih izbiral orodje, ki bo nesrečnika v verigah vpeljalo v čudoviti in glasni svet profesionalnega mučenja. Segel je po kleščicah nedolžnega viteza in se sprehodil k dolgolasemu overižencu v razcapanih cunjah, ki bi povsem lahko predstavljal idola vreščečim alternativnim najstnicam, če bi mu bilo usojeno se roditi nekaj stoletij kasneje. Če njegov videz ne bi zadostoval, bi zagotovo prevagalo njegovo brutalno kričanje, ki ga bo začel izvajati v naslednjih desetih minutah. No, na njegovo srečo se Ildefonzu, kakor je bilo mučenemu ime, o teh hipotezah ni niti sanjalo, saj bi ga vedenje, da bi z malo več sreče pri deljenju božjih kart, lahko živel lagodno življenje superzvezdnika (akoravno mu je bil ta koncept neznan), najbrž samo še bolj pahnilo v obup.
»Ne skrbi,« mu je rekel inkvizitor. »Jaz sem Stanislav in slovim kot najboljši mučitelj daleč naokoli. Nič ne bo bolelo.«
»Res?« je v Ildefonzevih očeh zasvetil žarek upanja.
»Pa kaj še,« se je zarežal starec. »Moj Bog, si res tako lahkoveren? Si ga slišal, Boltežar? Verjel mi je, da ga ne bo nič bolelo. Še pobralo me bo od smeha.« Smeh se je prelevil v hropeč kašelj in za trenutek se je zazdelo, da so bile starčeve besede njegove zadnje ter obenem tudi preroške. A izkazalo se je, da ni nevarnosti, da bi moral Stanislav samemu sebi obuti španske škornje zaradi napovedovanja prihodnosti, ki je bilo v Mestu strogo prepovedano. Ko je v zamazan robec izkašljal sluz, se je zazrl grešniku globoko v oči. »Jasno, da te bo bolelo, puhloglavec. Boltežar pravi, da si nekakšne sorte pisun, pa ne poznaš pomena besede mučenje? Že zaradi tega bi si zaslužil noč z železno devico.«
S kleščicami mu je segel v nos, rutinirano zagrabil dlako in jo z močnim, a še vedno elegantnim potegom izpulil. Sledilo je rjovenje, obljubljeno nekaj vrstic višje, proti kateremu bi blagoglasno zvenelo celo petje kričečih menihov rodu svetega Disharmonicija. S hitrostjo, ki je ne bi pripisali s starostnimi pegami prekriti roki, je Stanislav izpulil še nadaljnih šest nosnih dlak. Boltežar ga je občudujoče opazoval s solzo v kotičku očesa.
»Šefe,« je prekinil Stanislava, »tako lepo je opazovati mojstra pri delu. A lahko jaz probam z drugo nosnico?«
»Seveda,« mu je Stanislav podal kleščice. »Izvoli, samo bodi previden. Saj veš, kaj se ti je zgodilo zadnjič?«
»Kaj se mu je zgodilo?« se je preplašeno vmešal Ildefonz, ki je ravno prenehal s kričanjem.
»Ah, nič takega,« je Boltežar povesil pogled in začel mencati.
»V mladostni vnemi je zgrešil nosnico in mučenemu izlil oko. Daj, Boltežar, kar pogumno. In ne pozabi, vse je v komolcu.«
»Ena.«
»Aaaaaauuuuuu!«
»Dva.«
»Aaaaaauuuuuuuu!«
»Tri.«
»Aaaaaauuuuuuuuuu!«
»Šti – opsala.«
»AAAAAAAAA! Moje oko!«
»Boltežar!«
»Oprostite, šefe.«
»Eh, ni hudega, tudi z enim očesom bo še vedno lahko škrabal.« Stanislav je zgrabil kričača za lase in mu privzdignil glavo. »Obriši mu tole oko in mu razkuži duplino. Nočeva, da se mu rana zagnoji in nama umre.«
Vajenec je izpolnil mojstrov ukaz, Stanislav pa je znova stopil k svojemu kabinetu in iz njega vzel novo pripravo.
»Pisarček,« se je nasmehnil. »Verjetno si že slišal za puljenje nohtov. Tole je zadevščina, na katero sem jako ponosen. Sam sem jo sestavil. No, s temle se jih puli, ampak to ni vse, kar zna tale moje lepotička. Ko je noht zunaj, ga obrnem in ti ga s pomočjo tegale dela pripravice zarinem nazaj na njegovo mesto. Ugotovil sem namreč, da to boli bolj, kot pa če pustiš človeka brez nohtov. Pa ne skrbi. Postopek je zahteven, tako da mi tokrat Boltežar ne bo pomagal in se ti ni treba bati dodatnih poškodb. Sicer pa bodo že te bolečine dovolj.«
Začel je z delom in mu preobrnil vseh deset nohtov na rokah. Vmes si je dvakrat privoščil krajši počitek, ki pa za razliko od hoje po stopnicah ni bil posledica njegove upehanosti, temveč Ildefonzovega omedlevanja. Mučiti nezavestnega človeka se pač ne spodobi, za povrh pa je to potrata dragocenega truda, saj ne čuti bolečine. Zadovoljen z opravljenim delom si je v lavorju umil roke ter si jih otrl.
»Pa sva končala, Boltežar. Si me pozorno opazoval? Razmišljam, da bi ti naslednjič dovolil obdelati nohtek ali dva.«
»Z veseljem, šefe.«
»Velja. Pri teh letih nikoli ne veš, kaj te čaka, in ne bi rad, da odidem brez dostojnega naslednika.«
»Hvala, šefe.«
Stanislav si je ogrnil suknjo in se odpravil skozi vrata. Obrnil se je, se poslovil od pomočnika in ga za konec pobaral: »Saj res, kaj pa je sploh storil tale nesrečnik, da si je nakopal tak bes svojega nadrejenega?«
»Ne vem, v kartoteki ni napisano. Mi je pa povedal Bernard, ki ga je pripeljal sem gor, da se govori, da naj bi bil sicer dober pisar, a je vedno zamujal roke, pa je njegovemu šefu ostal samo še ta izhod, da ga spravi v red in ga navadi na točnost.«

 

Ta vpis je bil objavljen v 20.08.2008 ob 17:46 in je zapisan v Štorije. Komentarjem na to temo lahko sledis preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali sledite trackback z vaše strani.