Špehšpilja

Ki pa niti pod razno ni Režiserjev rez. Je le postaja na poti do končne zgodbe, ki sem jo objavil minuli teden. Glavni junak mi je namreč prirasel k srcu in nekje globoko v sebi sem želel, da mu uspe. Kot je rekel Nered v komadu Crni sin – Zgodba bi lahko krenila tudi v to smer.

ponedeljek, 23. junij

Dragi dnevnik, oprosti, ker tako nečitljivo kracam vate, a ciza ni v najboljšem stanju. No, vseeno je v boljšem kot kolovoz, ki pelje iz vasi. Gospodarju je uspelo. Tudi jaz sem pripomogel k temu, saj sem mu stal ob strani, čeprav so mi misli uhajale k Agati. Poskus je uspel. Zdaj bo pokazal svetu, kdo je genij.

A mene ta svet znanosti ne zanima več. Pustil sem Gospodarja, da je vzneseno kričal Živo je! Živo je!, jaz pa sem stopil do hleva in si sposodil enega od Gospodarjevih konj. Zdaj bo bogat in enega kljuseta res ne bo pogrešal. Pa tega na pol razpadlega voza tudi ne. Nanj sem vrgel culo z vso svojo lastnino in spotoma pobral še Agato. Zdaj naslonjena na mojo ramo drema, ko se počasi fijakava novemu življenju nasproti.

Čudno. Ravnokar je mimo prišla skupina vaščanov, ki je v rokah vihtela bakle in vile ter nekaj vpila. Najbrž kak kresni običaj, ki ga ne poznam. Saj bi se jim pridružil, a Agata pokašljuje in nočem je pustiti same. Raje bom malo bolj prignal konja, da bova do jutra že čez prelaz.

Ta vpis je bil objavljen v 11.02.2008 ob 16:43 in je zapisan v Druge škrabarije, Perje, Šegavi paberki, Štorije. Komentarjem na to temo lahko sledis preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali sledite trackback z vaše strani.