Dragi dnevnik
ponedeljek, 9. junij
Oprosti, ker sem za kak mesec pozabil nate, dragi dnevnik. Ne vem kje naj začnem, saj sploh ne vem, kje se me drži glava. No ja, to sem omenil bolj figurativno, saj jo dejansko imam na ramenih, za razliko od tistega ubožca, ki sem ga ponoči moral izkopati iz svežega groba na vaškem pokopališču. Bojda so mu jo oddrobili, ker naj bi se ukvarjal s črno coprnijo. Še dobro, da moj Gospodar ni takšen in da na naju ne preži nevarnost v obliki pobesnele vaške drhali. Ne. Moj Gospodar je znanstvenik in se ne bavi s takimi larifariji, o katerih klepetajo starikave in na pol brljave ženice, ko ob večerih ždijo ob krušni peči, da bi pregnale mraz iz tistih krhkih, opravljivih kosti. Čeprav sem ugotovil, da znajo biti prijazne, če se jim zahoče. Ko me je predvčerajšnjim zalotil dež, me je grbasta in kruljava Agata, ki se je pred kakim mesecem izza gora preselila v kočuro ob vaškem vodnjaku, povabila k sebi pod streho. Še danes ne morem pozabiti njenih rahlo motnih oči, ki so se zazrle v moje in se niso odmaknile.
Vsi ljudje, kar sem jih srečal, se me vedno gledali s prezirom. Z izjemo Gospodarja, seveda. On me gleda, kakor gleda tesar oblič ali kovač meh. Sem koristen, vendar le golo orodje. Dvomim, da me Gospodar sploh dojema kot živo bitje. A čeprav le kot orodje, me sprejema takšnega kot sem. Očesi različnih velikosti, pri čemer je levo oko v višini nosnice, deformirana hrbtenica in desna noga skoraj čevelj daljša od leve. Marsikak drug gospodar bi me najbrž že zavrgel, kakor gozdar odvrže polomljeno žago, toda Gospodar me ni. Daje mi streho nad glavo in hrano in včasih, ko zgrbljeno ležim na svoji slamnjači, sanjarim, da mi bo nekega dne zapustil svoj laboratorij. Skrbno ga namreč opazujem in se učim, da bom nekoč sposoben upravljati z vsemi zapletenimi napravami. In ko bom sam gospodar tega laboratorija, bom imel svojega slugo, ki bo zame opravljal dela, ki jih zdaj jaz počnem za mojega Gospodarja.
Ko sem sinoči legel k počitku za urico ali dve, preden sem odšel po opravkih na pokopališče, pa nisem sanjal tega. Zatisnil sem oči in prednje je priplaval tisti motni Agatin pogled, ki je bil, kot bi z roko segla skozi duplini v moji lobanji in me pobožala po duši. Čeprav je koža na njenih prstih raskava, tega nisem čutil. Bilo je, kot da bi se me dotikala v baržunastih rokavicah in godla na strune napete skozme. Roke so se ji tresle, ko mi je ponudila skodelo vodene ječmenove kave, da sem kar se da urno segel po njej, pa jo je že polila več kot polovico. Ko sem jo srkal, sem jo z levim očesom opazoval, kako zatopljeno strmi vame in se ji že tako moten pogled polni s solzami.
Pa dovolj za danes. Slišim Gospodarjev glas, ki me kliče.
četrtek, 12. junij
Znova sem s tabo, dnevnik moj. Od ponedeljka se mi ni zgodilo nič kaj posebej razburljivega, čeprav sem upal, da se mi bo. Hodil sem po opravkih za Gospodarja. Pravi, da je sedaj že skoraj vse pripravljeno za največji poskus njegovega življenja. Poskus, ki bo odprl oči samooklicanim svetovnim znanstvenim eminencam, ki si zatiskajo oči pred pravim napredkom. Poskus, ki ga bo postavil tja, kamor po pravici spada, na piedestal znanosti. Poskus, od katerega je odvisno vse. Čez deset dni bo polna luna. To naj bi bil pravi datum za izvedbo, vsaj tako trdi on. Jaz mu verjamem, čeprav sem se zalotil, da med opravljanjem zadolžitev večkrat pomislim na Agato in na njene oči, ki so v meni gledale živo bitje, ki zna čutiti.
Malo mi je nerodno priznati, a včeraj, ko sem med Gospodarjevim popoldanskim dremežem imel uro prostega časa, sem se splazil iz hiše in smuknil v vas do vodnjaka, da bi jo ugledal. A je ni bilo. Vrata in okna je imela zaprta in čeprav me je nekaj gnalo, naj potrkam, se nisem odločil za to.
ponedeljek, 16. junij
Včeraj sem zbral pogum in se med potjo do pokopališča ustavil ob Agatini kajži. Ura je bila že krepko čez polnoč, ko sem pokukal skozi umazano okno. Sedela je za mizo in imela roke sklenjene v molitvi. Nisem bil prepričan, ali je budna, saj se je s čelom naslanjala na grčaste členke, glasu pa ni bilo od mize. V trebuhu sem čutil mravljince in skorajda mi je padlo srce v hlače (tam sem ga kasneje tudi imel, a ne svojega, saj sem na pokopališče moral po ta del človeške anatomije), a sem vseeno nežno potrkal po šipi. Agata se ni zganila. Potrkal sem močneje in opazil, da se je zdrznila. Tretje trkanje je bilo še glasnejše in zdaj se je prebudila in z begavimi očmi sledila izvoru hrupa. Stopila je k oknu in ga odprla. Stal sem tam, ves skrivenčen in sključen, in ko me je zagledala, me je povabila v hišo. Ponudila mi je ječmenove kave, nato pa me je objela in s koščenimi rokami prižela k sebi.
Gospodar je bil jezen, ker sem mu srce prinesel uro prepozno in je besnel, saj ni bil navajen, da zamujam. A bilo mi je vseeno. Prvič v življenju mi nekdo pomeni več kot Gospodar. Dobro, da kljub vsem svojim naprednim napravam, ne zna brati misli, ker bi me sicer gotovo nadrl. Sam mi je vedno polagal na srce, da moram imeti pred seboj jasen cilj. In to v njegovem primeru ni bila prijazna Agata, temveč poskus. Poskus, ki mi kljub želji, da Gospodarju uspe, trenutno ni najpomembnejši.
Če mi bo uspelo, se jutri znova odkradem v vas.
četrtek, 19. junij
Gospodar me stalno potrebuje ob sebi. Pravi, da si ne smeva privoščiti najmanjše napake. Še vedno garam kot črna živina, a med potjo na pokopališče sem se vseeno oglasil pri Agati. S pogledi sva si povedala vse.
ponedeljek, 23. junij
Gospodarju je uspelo. Tudi jaz sem pripomogel k temu, saj sem mu stal ob strani, čeprav so mi misli uhajale k Agati. Poskus je uspel. Zdaj bo pokazal svetu, kdo je genij.
A mene ta svet znanosti ne zanima več. Pustil sem Gospodarja, da je vzneseno kričal Živo je! Živo je!, jaz pa sem stopil do hleva in si sposodil enega od Gospodarjevih konj. Zdaj bo bogat in enega kljuseta res ne bo pogrešal. Pa starega, na pol razpadlega voza tudi ne. Nanj sem vrgel culo z vso svojo lastnino in čez nekaj minut se bom odpravil po Agato. Zapustiti hočeva to dolino in čim prej nama bo to uspelo, bolje bo.
Tako, dnevnik, še tebe zbašem v malho in se odpravim. Hmmm, kaj je ta hrušč …
… gradu se bliža gručica vaščanov z baklami. Najbrž so nekako izvedeli, da je Gospodarju uspel poskus, pa so mu prišli čestitat. Grem jim odpret, potem pa na pot. Ko bom znova pisal vate, dragi dnevnik, bova z Agato že čez prelaz.
5. Februar 2008 ob 18:24
Zgodba ima tudi alternativni holivudski konec, ki ga bom objavil čez kak dan. Kot bi gledal velik DVD z lešniki
5. Februar 2008 ob 18:33
A si ti slučajno na reklami za Mladinsko knjigo?
5. Februar 2008 ob 18:42
Odgovorim, ko podaš komentar štorije. Pri meni se ne šverca brez branja
5. Februar 2008 ob 18:50
Prebrala. Meni je všeč, čeprav ne razumem poante. Rada imam logične zgodbe, ne fikcije. Hm, ne vem, kaj bi rad slišal… Zelo dobro napisano, ampak po mojem okusu bi moralo biti tako… realno, kar se lahko zgodi. Tisto s prekopavanjem in odkopavanjem… si morda grobar?
Glede slikce pa mi ni treba razlagat, ker vem, da si ti. Takoj, ko sem videla, sem vedela, da si ti. A veš, da je na Dunaju ena oseba, tebi zelo podobna. Ravno tako je nekakšen umetnik, ima brado in je debel, samo da ima kakšnih 100 kil več kot ti. Grem iskat slikco.
5. Februar 2008 ob 18:59
Srce parajoče!
5. Februar 2008 ob 20:10
Oh, občutek imam, da vaščani ne bodo ravno čestitali, znajo pa prirediti kak ognjemet. Ampak vsekakor navijam zate in za Agato! Zdi se mi taka Burtonovska štorija in te imam zelo rada.
Ne morem se zadržati, da ne bi dopolnila še Dajaninega odgovora. Logične in realne zgodbe so fine. Tako kot na primer tiste o angelih in reptilih. Realnost je treba popisovati, ja, le fuku ne smemo reči fuk.
5. Februar 2008 ob 20:48
@stric Bedanc: A ni to zanimivo, da napišeš enkrat nekaj, o čemer piše tudi x in y in z in opazi celo MC in seveda ti in potem moraš še pol leta (ali mogoče še deset let…) na vsakem drugem blogu poslušat, kako pa jaz pišem o reptilih (o katerih že več kot tri mesece nisem nič napisala). Od Jonasa, do Foke, do tistega debilnega bloga, ki ga forsirajo vsepovsod (katerega ponosna predstavnica je tukajpišoča). In zdolgočasena, grda, zadrogirana, nevemkajbišerada kartonska “mladina” pa piše o seksu – pardon: o fuku. Saj res, zakaj ne pišeš o fuku stric Bedanc, a ne veš, da je o tem zdaj tako moderno pisat?
A si ti vprašal tukaj za moje mnenje ali za to, da se bo tukaj vsaka muha name posrala???
P.S. Oprosti, stric Bedanc, to sem morala napisat.
5. Februar 2008 ob 21:20
buba švabe: kako srce parajoče bi bilo šele s slikovnim materialom
Centrifuzija: ognjemeta ni bilo, je bilo bolj kresovanje
Zdajle ko gledam bolj podrobno, vidim, da je dejansko zadnji vpis nastal na solsticij in na kresni dan. To je še ostanek enega od zgodnjih draftov zgodbe, ko pripovedovalec misli, da gredo kmetje kresovat. Evo, sem ga našel. Vključno s ponedeljkom 16. je zgodba skoraj povsem enaka, sledilo je pa tole:
sreda, 18. junij
Gospodar me stalno potrebuje ob sebi. Pravi, da si ne smeva privoščiti najmanjše napake. Spiva komaj kaj in časa, da bi se mu izmuznil za urico in obiskal Agato, ni.
četrtek, 19. junij
Še vedno garam kot črna živina, a če bo nedeljski poskus uspel, si bom lahko utrgal nekaj prostega časa in v ponedeljek obiskal Agato. Neverjetno, kako pogrešam ta občutek topline, ki ga pred desetimi dnevi sploh še nisem poznal.
sobota, 21. junij
Veke imam težke in komaj še ostajam buden. Gospodar mi je dovolil, da popoldne zaspim za nekaj uric, ker me ponoči čaka še poslednji obisk pokopališča.
nedelja, 22. junij
Na poti do pokopališča sem se ustavil pred Agatino barako, da bi dobil bodrilni pogled pred večernim eksperimentom. Želel sem si oči, ki mi pravijo, da nisem le stvar.
Trkal sem in trkal, a odgovora ni bilo. Vrata so bila zaklenjena in zakrpane zavese zagrnjene tesno skupaj. Kljub pozni uri sem jo nekajkrat glasno poklical, a odgovora nisem dobil.
Nadaljeval sem pot do vaškega britofa in z vajenimi gibi pričel odkopavati zemljo iz sveže zasutega groba. naložil sem si krsto na rame in se odpravil nazaj proti Gospodarjevemu gradu. Ne vem, kdo je bil v krsti, a truplo je bilo presenetljivo lahko, kakor kakšnega krhkega starca.
Drži pesti, dragi dnevnik, bi te rad prosil. Naj nama ta poskus uspe in da bo Gospodar zaslovel. jaz pa bom potem odšel k agati, da me bo pogledala. Le kje je bila danes?
ponedeljek, 23. junij
Uspelo nama je. Oziroma, uspelo je Gospodarju. Pa meni tudi, saj sem mu stal ob strani, čeprav so mi misli uhajale k Agati. Poskus je uspel. Zdaj bo pokazal svetu, kdo je genij.
Tole pišem v Agatini kočuri. Po poskusu sem šel k njej in jo našel doma. Včeraj jo je mučila nespečnost in se je sprehajala po gozdu. Kuha mi ječmenovo kavo, jaz pa pišem tele vrstice. Nekakšen hrup slišim …
Sem že nazaj, dragi dnevnik. Stopil sem k oknu in opazil skupino vaščanov, ki je z baklami in vilami stopala skozi vas ter nekaj vpila. Najbrž kak nov kresni običaj. Naj ga imajo. Jaz grem spit ječmenovo kavo in opazovat Agatin pogled.
Dokaj antikimaktično in moram reči hvala Davidu in Sergeju ki sta mi jih napela eno par, da sem stvar predelal
Ne, in to ni happy end, napovedan v prvem komentarju.
Dajana: To, d ase te ljudje zapomnijo pa kaki bebavosti se pa pač dogaja. Tudi mene večina mladih najprej poveže z nekim rip-offom Guya Ritchieja, pa ne morem nič za to, če bi še rajši, da se tistih mojih nekaj minut v filmu izbriše iz kolektivnega spomina.
Mnenje sem pa hotel zato, da pogovor ne bi bil popolnoma off-topic. Če bi me vprašala pod kakim zajebantskim zapisom in ne pod zgodbo, bi najbrž takoj odgovoril.
O fuku pa ne pišem, ker se raje lotevam tem, ki jih bolje obvladam
5. Februar 2008 ob 21:40
Res je objava boljša od osnutka, ja. Bolj je napeta in žmohtna. V draftu mi je tok zjebala tudi odsotnost Agate 22.6., ki pa se je že naslednji dan resnici na ljubo precej navadno in zato neskladno razrešila.
No, no, svojo pojavo lahko opravičiš tudi z našim mladim Guy Ritchijem, ki takrat še ni bil najbolj spreten pri motivaciji glumcev. Vsi se učimo, kenede.
Dajana, take burne in dramatične reakcije me pa le zabavajo. Razlog, da sem se pri Bedancu vtaknila v tvoj odgovor, je predvsem ta, da moje že tako redke komentarje na svojem blogu navadno izbišeš.
6. Februar 2008 ob 09:32
no jest te bom pa nekaj lepo prosila… napiši tole knjigo, ker mi je všeč
in bi jo rada brala v listnati izvedbi, ne preko interneta 
tole bo znalo bit še bolj navdušujoče kot harry potter
samo res, hitro pot pod prste in začni pisat 
6. Februar 2008 ob 09:40
Odkar sem včeraj prebral Sienkiewiczevo novelo Godec Janko, me ne more nič več tako prizadeti.
6. Februar 2008 ob 09:40
Aaaaaa, kakšno knjigo? Tole je zgodba!!!
6. Februar 2008 ob 09:41
vsaka zgodba se lahko prelevi v knjigo
6. Februar 2008 ob 09:44
Ampak da se zgodba prelevi v knjigo, potrebuje še kopico sester, ki ji delajo družbo.
6. Februar 2008 ob 09:47
mislm da pri teb ne bi smelo bit panike glede tega, domišljije ti ne majka
6. Februar 2008 ob 14:04
Jaz mislim, da bi lahko napisal svetovno uspešnico!
…ampak si za vraga ne morem spomnit, o čem bi pisal!
6. Februar 2008 ob 14:35
o masajih mogoče chef?
6. Februar 2008 ob 15:58
Fascinantno! Tako sočustvujem z glavin junakom… Oziroma, sočustvujem ni dober izraz, raje bi rekla, da ga čutim. Pa vendar… lešniki? Resnične zgodbe se morajo končati žalostno, tako ostane njih bistvo za vedno živo. Le upanje, ki ima omejen rok trajanja, je nekaj vredno. Tako kot življenje.
6. Februar 2008 ob 16:11
Marija: hvala. Če boš brskala še kaj globje po temle blogu, boš videla, da je ta zgodba zame zelo netipična. Lepo slišati, da mi je uspelo spisati verjetno čustveno podobo.
Glede lešnikov pa … saj tudi hepi end ni hepi end za vse
Vse se bo razkrilo morebiti že nocoj, razen če nategujem takole kak dan ali dva, da si umetno povečujem obisk bloga 
Čeprav se moram strinjati z mislijo o upanju. Vsaj znotraj pripovedne vzročnosti. Čustvena vpletenost je večja, če lik pred seboj nima večne sreče. Si Nejčeve kratke zgodbe kaj brala? Tale moja je bila napisana pod močnim Gazvodovim vplivom. (ja, G., priznal sem. 
Ampak ne skrbi, bodo kmali tudi Tatovi zgodb našli prostor v Špehšpiljo)
6. Februar 2008 ob 19:45
a ni blo tole že nekrat objavljeno v Joker-ju?
drgač pa dobra zgodbica an… Franknštajn z vidika nekega služabnika…
6. Februar 2008 ob 21:54
Jep, večina zgodb v Špehšpilji je bila spisanih za Joker.
7. Februar 2008 ob 09:43
OOOO Dajana nas bere
Zdaj sem pa res ponosna. Razmišljam celo o bannerju:
Dajana nas bere
ALI
Marked “debilno” by Dajana
IN MORDA CELO
Debilana by Dajana
8. Februar 2008 ob 00:10
Jaz sem za naše.
10. Februar 2008 ob 22:52
Če ne bi bil tako žalosten konec, bi se še smejat začel. Ena boljših zgodb, kar sem jih prebral, zadnje čase.
(Rant: Nejčeve so pa malo čudne, zadnje čase. Ampak ne tega okol’ govort’!)
10. Februar 2008 ob 22:57
Pa saj še ni konec!
In Bedanc, kdaj bo konec? Jaz vsak dan klikam, če je že, in kar ne dočakam. Dajmo, no.
10. Februar 2008 ob 23:07
Ja, TUKAJ nima konca.
11. Februar 2008 ob 11:13
A, točno, hepi end verzija. Jo nalimam zvečer.
11. Februar 2008 ob 16:43
[...] Obljubljeni alternativni konec [...]