O pravljicah in njih uporabnosti
Pravkar se ukvarjam z urejanjem Gaimanove Coraline, genialne temačne pravljice, ki je primerna tudi za odrasle. Neil Gaiman bukvico otvori s citatom G. K. Chestertona, angleškega pisatelja, novinarja in esejista, ki je zakrivil obstoj očeta Browna, drobnega, okroglega duhovnika, ki z intuitivnim reševanjem zločinov predstavlja dostojen antipod Doylovemu Sherlocku Holmesu.
Tale okroglolični možakar je nekje dejal:
Pravljice so več kot resnične: ne zato, ker nam pripovedujejo, da zmaji v resnici obstajajo, temveč zato, ker nam dopovedujejo, da jih je mogoče premagati.
In zato pravljice niso pomembne samo za mladež temveč tudi za nas, ki smo že trdno zakorakali v življenje.
10. Januar 2008 ob 17:34
Amen! na zadnji stavek.
Kdaj pa predvidoma izide?
10. Januar 2008 ob 18:01
Se strinjam.
Pravljice so uporabne.
Še danes se spominjam, kako jih je moj oče bral meni in mojemu bratu.
Če ne drugega, pravljica ali risanka prijetno sprosti tudi odraslega človeka, ga vrže (vsaj za trenutek) nazaj v otroštvo in ga naredi otroško čistega.
10. Januar 2008 ob 18:39
kdo pa prevaja?
p.s. lepo te je bilo videt vceraj po dolgem casu. upam le, da nisi prevec trpel;)
10. Januar 2008 ob 18:41
Prevajala je Jolanda Blokar, izida pa zdajle ne vem iz glave, ker sem doma, ampak enkrat do poletja.
10. Januar 2008 ob 21:07
uuuuuuuu zmaji… i like
moram najdet to knjigo 
11. Januar 2008 ob 00:11
Hehe, citat zavaja. Ni zmajev v njej. So na videz bolj vsakdanje, a groznejše reči.
11. Januar 2008 ob 17:25
Meni so kakšne pravljice čisto obupne. Ne zdi se mi fer, da ta slabi vedno najebejo. Včasih sploh niso sami krivi, da so slabi, pa je ta pravljičen svet tako krut, da vseeno najebejo.
In moralni nauki so še ena obupna zadeva, ki se tako radi tlačijo v pravljice. Moralnih naukov tudi ne maram, če to še ni jasno.
Tako. To je bil moj prispevek o pravljicah. In ja, vedno sem navijala za Buldoge, ko sem brala Mikijev zabavnik. Žal so moji junaki vedno popušili in je zmagal tisti dolgočasni glodavec.
11. Januar 2008 ob 17:42
Fino. Obožujem temne pravljice. Necenzurirane, prvinske, recimo slovenske pravljice so kar dobre, jare kače in pa sinjebradec… Arhetipi, ki se podijo po naši duši, moramo živeti z njimi, moramo jim dati prostor in jim ga zopet vzeti, ko mine njihov čas… Pravljice imajo ogromno dušeslovno vrednost, vendar je nekaterim silam, ki jim ni pogodu prvobitna poganska nrav, uspelo le-te zreducirati na osladne princeske. Bljak!
13. Januar 2008 ob 20:53
Citat je res prijetno optimističen. Jaz sem eno glavo zmaju že odsekal, problem je, ker gre za dvoglavega zmaja… Že brusim meč.
15. Januar 2008 ob 19:21
Pravljice so OK. problem je, ko zacnejo odrasli verjeti vanje.
O.
17. Januar 2008 ob 13:25
Sandman je od hudiča, ga pa skrivam pred otroci, da ne bi prehitro pobili svoje starše. Aja, pa še nekaj, kako si pa kaj z westerni, še bolje, s špageti kavbojkami in razpacano rdečo omako na karirastih srajci?
18. Januar 2008 ob 06:41
uuu, tudi mene zanima tole… upam da se bom ob izidu še spomnil
sicer pa ena ojdip dve! 
“Sandman je od hudiča, ga pa skrivam pred otroci, da ne bi prehitro pobili svoje starše.”
18. Januar 2008 ob 08:02
Z westerni sem bolj bežen znanec, priznam. Ne vem zakaj, ampak intenztivno sem se jim posvečal koncem osnovne šole, ko sem v knjižnici prebral skoraj vse debele kavbojarice, nato pa je zanimanje uplahnilo.
18. Januar 2008 ob 16:10
[...] Coraline sme omenil v nekem drugem zapisu[...]
20. Januar 2008 ob 00:44
Hmm, se moram pozanimati, če se jo da dobiti v slovenskih knjigarnah v izvirniku. Na Amazonu žal ne morem kupovati. Zakaj pa traja tako dolgo – mislim, do poletja? Lp