Špehšpilja

Planjavo pred gozdom so prekrivale jutranje meglice, ki so se dvigale iz mimobežečega potočka. Zvezda jutranjica je nemo motrila zaspano pokrajino in vdano v usodo čakala, da jo zaslepi sonce, ki se še ni prikazalo izza obzorja. Skozi predzorni somrak se je občasno zaslišalo ukanje sov ter počasno plahutanje njihovih težkih kril, ko so se z glodalci v kljunih vračale v svoje dupline. Prek travnika je s težkimi koraki šla mračna postava, ki je v desnici stiskala brezoblično gmoto …

Zasopel se je prebudil iz sanj. Čelo mu je prekrival hladen znoj in v ramah je čutil nenavadno ščemenje, ki se je širilo po trupu navzdol. Kot bi mu kdo pod kožo vstavil prgišče mravelj in jim pustil, da prosto gomazijo po brazdah njegovih mišic. Stresel se je in si poskušal pometi ščemenje iz kože, a brez uspeha. Bilo je tako neprijetno in nelagodno, da je šele sedaj začutil bolečino, ki se mu je zasekala v sence. Prekleto, je pomislil, včeraj je moral biti divji. Kaj sem sploh počel? Vstal je in pristavil vodo za kavo ter se odpravil pod mrzel tuš. Hladne kapljice vode so se mešale s potom na njegovem obrazu ter ga uspešno odplaknile, a zbistritve misli zaenkrat še ni bilo na vidiku. Otrl se je v zguljeno frotirjasto brisačo in se matasto opotekel v kuhinjo. Zavrel je kavo in vanjo stisnil polovico limone. Čakal je, da se črna brozga pohladi, in si odsotno gnetel roke, da bi pregnal mravljince. Nepremično se je zazrl v nedoločljivo točko pred seboj.

…postava se je približala gozdu. Iz žepa je vzela svetilko in snop brljave luči je šibko zarezal med hrastova debla. Moški je z levico odmaknil veje, da so se krošnje bežno osvetlile in izginil v gozd …

Zdrznil se je. Kava pred njim je bila že mrzla. Izpil jo je na dušek, se nakremžil ob nagnusni mešanici in skodelico s silo odložil na mizo. Poskušal je urediti misli, a mu to ni kaj prida uspevalo. Z rokami se je uprl v mizo in počasi vstal z majavega stola. Ko je negotovo stopal proti spalnici, so mu boksarice počasi spolzele navzdol, da se je zapletel vanje in skoraj telebnil po tleh. Krasno, je pomislil, že tako se je dan začel čisto usrano, zdaj pa mi je popustila še elastika na gatah. Povlekel si jih je nazaj do pasu in pridržal z eno roko. Napravil je še nekaj korakov in se resignirano sesedel na posteljo. Snel si je perilo in z raztezanjem poskušal ugotoviti, kje je popustila elastika. Živčno je vlekel zdaj sem, zdaj tja, a poškodbe na gumijastem traku ni našel. Čudno, ga je prešinilo, a že naslednji hip je to misel pregnalo še vedno prisotno ščemenje, ki se je medtem razširilo že skoraj na vse telo. Očitno se mu je upirala le še glava, v kateri pa mu je kljuvalo, kot bi kdo vanjo naselil jato sestradanih kokoši. Zakaj se te preklemane kure ne poberejo iz moje glave, se mu je posvetilo, in pokljuvajo te vražje mravlje, ki mi lezejo pod kožo, da me vse srbi. Šibko se je nasmehnil tej domislici in odvrgel boksarice na kup umazanega perila, ki se je bohotil v kotu spalnice. Tole bi bilo dobro oprati, je pomislil, ampak ne še zdaj. Zdajle mora nekako spraviti um v red in se spomniti, kaj je počel včeraj. Spomini so bili zabrisani. Pa ne le za prejšnji dan. Sodeč po datumu na mobilnem telefonu, je bil ves pretekli teden v njegovih možganih le meglena gmota, kot packa črnila, ki jo je nekdo nemarno razmazal z rokavom, ko je nepazljivo potegnil prek nje. Je možno, da je cel teden prepil? Ne, zdaj tega ni počel že kako leto. Občasno se mu je pripetil kak prekrokan vikend, a med tednom se je dosledno držal pravila maksimalno eno pivo na dan. In kdaj se bo to jebeno ščemenje že enkrat nehalo. Naglo je vstal, a v glavi se mu je zavrtelo in omotica je terjala svoj davek, ko je s hrbtom telebnil na razmetano posteljo.

…moški je prodiral vse globlje v hosto. Pletena košara v desnici je brezskrbno nihala ter se zadevala v drevesna debla in praprot, ki se je razraščala pod drevjem. Svetilka je kazala pot nekaj metrov naprej, a v njenem soju se ni znašlo nič omembe vrednega. Nenadoma se je izmed podrasti nekaj deset metrov v levo zaslišal zvok podoben žvižganju. Postava se je za hip zdrznila, uperila svetilko k izvoru bežnega zvoka in se odpravila v njegovo smer …

Okorno je zakrilil z rokami in se dvignil v polsedeč položaj. Kaj za vraga se mu dogaja? Počasi je vstal in krenil proti omari, da bi se oblekel. Vsaj bolečina v glavi se je umirila, če že mravljinci ne popustijo. Odprl je veliko omaro, v kateri je hranil oba para čistih hlač, in izbral ponošene kavbojke. Ko si jih je natikal, so se mu zazdele neobičajno velike. Najbrž se samo omotična glava poigrava z njim. Saj se oblačila med pranjem kvečjemu skrčijo, ne pa raztegnejo. S sumničavim pogledom je premeril hlačnice, ki so se mu vlekle po tleh, in jih zavihal. Vajeno je zategnil pas in za trenutek obstal, ko v njem ni našel luknje, kjer bi morala biti. Vedno ga je zategnil do predzadnje luknje, a tokrat sta mu do zadnje zmanjkala dobra dva centimetra. Je možno, da obstaja kaka tolpa neslanih burkežev, ki vdirajo v tuja stanovanja in nič hudega slutečim ljudem podtikajo napačna oblačila? Misel je bila preveč absurdna celo za njegovo trenutno stanje, a boljše razlage ni našel. Če to po kakšnem čudnem naključju drži, kako so vandali vedeli, kakšne hlače se skrivajo v njegovi omari, saj so bile na las podobne njegovim. Še tisti madež rdečega vina na desni hlačnici, ki ga niso mogli izprati niti najbolj opevani in oglaševani pralni praški, je trdovratno čemel na svojem mestu kot na dan, ko je kavbojke zlikal in jih pospravil v omaro. Izvlekel je še druge hlače in pri njih se je ponovila ista zgodba. Čudno. Popraskal se je po celem trupu, saj je bilo ščemenje vse bolj nevzdržno. Najbolje, da preveri, če mu je kaj zmanjkalo, in obvesti policijo, če se izkaže, da je nekdo res šaril po njegovem blokovskem stanovanjcu. Obenem pa bo v pas s škarjami poskušal napraviti novo luknjo, da mu ne bodo drsele navzdol. Še vedno mu ni bilo jasno, zakaj se mu glava zdi tako težka. Stopil je proti kuhinji, a se nerodno zapletel v predolge hlačnice, ki si jih na teh hlačah ni zavihal, in delček sekunde z grozo opazoval podboj vrat, ki se mu je bližal z nezadržno hitrostjo.

…roke so razgrnile podrast, od koder se je po moževem mnenju oglasilo skrivnostno požvižgavanje. Ob pogledu, ki se je razkril pred njegovimi očmi, je obstal kot vkopan. O žvižgaču ni bilo ne duha ne sluha, a v oči so mu padli gobani, ki so rasli iz tal. Bilo jih je pet in vsak je v premeru imel skoraj pol metra. Zrinil se je skozi visoko podrast in jih željno požiral z očmi. Kapitalna najdba. Segel je proti najbližjemu, ko mu je nekaj spodneslo noge …

Ko se je ovedel od udarca, si je živčno potipal buško, ki se je bohotila sredi čela, s katerim se je zadel v podboj. V dlani se mu je zdela njegova glava nekam večja, kot bi se morala, a s tem se ni kaj prida ukvarjal, saj je zgroženo opazil, da so med njegovo omedlevico hlače postale še večje in da mu noge segajo le še do polovice hlačnic. To ni več smešno, je pomislil. »OK, priznam, potegnili ste me,« je zavpil nekam v zrak. »Uspelo vam je. Inovativen pristop k skriti kameri, res. Ste se zmenili s hišnikom, da vam je posodil ključe? Pa še srečo imate, da sem tako štorast, da ste me lahko večkrat preoblekli. Le mojih golih posnetkov raje ne kažite, bi vas prosil.« Počakal je nekaj trenutkov. »No, kje ste?« je zdaj že kanček nestrpno zavpil. Ščemenje je postajalo vse bolj močno in neprenosno. »Pokažite se že vendar. Haha, smejim se, ker sem na skriti kameri. Dajte no.« Glavo je vse težje držal pokonci, tako ogromna se mu je zdela. Omahnila mu je na prsi in iz grla se mu je izvil srhljiv krik. Glavo je imel veliko kakor celoten trup. Kaj se dogaja? Kaj? Zakaj se krči? Zakaj? Z grozo je opazoval, kako se mu udi zdaj vidno krajšajo in kako trup izginja sam vase. V grlu je začutil močno bitje srca, ki se je trudilo, da bi uspelo prečrpati zadosti krvi. Soba se je pričela vrteti. Na ustnicah se mu je začela nabirati pena. Zagolčal je in stemnilo se mu je pred očmi.

…moški je z obrazom naprej telebnil v gozdni humus. Začutil je, kako se prek njegovega trupa napenjajo vrvi. Poskušal je vstati, saj so se nitke zdele tanke kot sukanec, a bile so presenetljivo močne in niso se hotele vdati pod njegovimi napori. Nenadoma je v njegovo vidno polje stopila drobna postava, nič kaj večja od dlani odraslega človeka. Bradat obraz je ždel pod koničasto kapico in hladne oči so ga s studom motrile. »Poglej ga,« se je s presenetljivo globokim glasom oglasilo bitje, »razdiralca domov. Misliš, da če si toliko večji od nas, lahko po mili volji trgaš in uničuješ naše hiše?« Pljunil ga je v obraz. »Zaradi tebi podobnih je več kot polovica naših ostala brez strehe nad glavo. Ampak mi se ne damo. Vas bomo že počasi spravili k pameti. Enega po enega, a sčasoma nam bo uspelo.« Prvemu na las podoben možic je pritovoril težko staro knjigo in jo odprl. Pričela sta žebrati v nerazumljivem jeziku. »Tako,« je rekel prvi, ko sta končala, »zdaj se boš odpravil domov in pozabil, kaj se ti je zgodilo tukaj. Mislim, da bo kazen kar pravšnja. « V oči mu je vrgel nekakšen prašek in svet se je zameglil …

Ta vpis je bil objavljen v 3.09.2007 ob 18:55 in je zapisan v Štorije. Komentarjem na to temo lahko sledis preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali sledite trackback z vaše strani.