Špehšpilja

Starka si je z grčavimi skrivenčenemi prsti otrla solzo iz kotička oči, okvirjenih z debelimi gubami, ki so dajale vedeti, da če ji je bila pot življenja kdaj postlana z rožami, so na njej ležale edinole bodeče neže. Naključni opazovalec bi jo najbrž opisal kot cankarjansko, predvsem zaradi košatih brkov, ki so ji mahedrali pod nosom. Gosto solzo je posvaljkala med prsti in jo kapnila v čašo grenkega pelina, ki jo je tresoče držala v levici.

Levo in desno od nje je ždelo še več mož in žena, vsak s svojo čašo v roki, gubami na licih in solzami v očeh. A njih leta niso bila enotna. Z razbrazdanimi obrazi so razkropljeno po mračni čumnati sedeli tako deca, ki se jim je še cedilo od nosov, kot dekleta v letih, v katerih bi se moškim ob pogledu nanje cedile sline, če le ne bi imele tako neprivlačnih ksihtov. S praznimi pogledi so topo bolščali predse, le kaka roka se je od časa do časa pomaknila k očem, da bi požlahtnila pelin s svojim gorjem.

Kurent je odmaknil lok s strun in stogoteno zalučal gosli v steno. »Prekleta škart roba,« se je pridušal. »Ko boš godel nanje, ne bo pete, ki ne bi topotala. Vzemi jih. Vsi bodo plesali in se radostili. Se bodo moj –«

Kura, ki je v iskanju pregovornega zrna, benteča nad slepo žlahtnico, ki ji je vsakega speljala pred kljunom, zablodila v izbo, je ob poplavi psovk iz Kurentovih ust glasno zakokodakala in jo ucvrla nazaj na blatno dvorišče. Pobesnelec je ni opazil. Pobral je gosli in z njimi udrihal po steni, dokler mu ni v rokah ostal le polomljen vrat in se je s strgano struno porezal po hrbtni strani dlani. »Pa kaj vam je, ljudje božji?« je zariplo vpil na otopelo občinstvo. »Kaj je narobe z vami, Slovenci moji? Kako naj vas spravim v dobro voljo?«

Glave so ostale sklonjene in odgovora ni bilo. Kurent si je ihtavo polizal kri z rane in jo mahnil proti vratom. Tik preden je zapustil prostor, se je obrnil in prek rame rekel: »Vrnem se, pa čeprav čez sedemkrat sedem let, in tedaj vas nasmejim.«

No, Kurentu ni bilo potrebno devetinštirideset let bloditi po svetu, a tega zaenkrat še ne vemo. Ne prehitevajmo dogodkov, pustimo času čas in še tretja klišejska fraza o kreposti potrpežljivosti, da izpolnimo od pisca pričakovano trojnost. Naš junak je najprej aliterativno prehodil prostrane poljane podleskov in se spraševal, če si vseeno ni zadal pretežkega bremena. Kaj pa je on vedel o humorju. Resda je občasno ob kupici rujnega razdrl kakšno nabrito, a to ne more biti to. Slovenci si zaslužijo žlahtnega humorja, ki jim bo razvedril srce in duha, ne pa opolzkih opazk, ki te za kratek tren nasmejijo, čez ravno tako kratek tren pa jih pozabiš. Tuhtal je, kaj bi bilo skupnega vsem Slovencem, ko ga je prešinilo. Politika, kaj pa drugega. Vsi radi zabavljajo čeznjo in politike vabijo v svojo sredo še manj raje kot garjave klateže. Vrnil se je torej v svojo kočuro, se usedel za računalnik, ki ga je nekam anahronistično posedoval, ter se lotil raziskovanja satire. Sedem let jo je preučeval, sedem dolgih let (istih, da ne bo pomote) je opazoval politike ter si beležil njihove izjave in lastnosti, sedem napornih let (ja, še vedno istih sedem) je pisal svoje opazke, dokler ni končno prišel dan, ko je bil pripravljen.

Nekam nervozno je stopil v čumnato iz začetnih odstavkov in se razgledal. Slovenci se niso spremenili niti za pičico. Še vedno so lovili solze v čaše pelina in jih poganjali po od jadikovanja hrapavih grlih. Še vedno so z očmi prazno zrli predse. Še vedno so imeli gub polna lica. Še vedno ne vem, kdaj bi bilo pametno prenehati z naštevanjem in nadaljevati fabulo. Kurent se je ustopil v njihovo sredo in pričel s pripovedovanjem svoje satire. Bila je to prečudovita satira, ki se ni spuščala na osebni nivo, marveč je bičala storjene napake njenih objektov. Puščice so se s stilistično prefinjenostjo zasajale v traparije akterjev, a nobena ni poletela pritlehno.

Kurent je goreče govoril in si po ognjevitem nastopu otrl pot s čela. Pogledal je po svojem občinstvu, a odziva ni bilo. Ena sama gubica se ni ukrivila, eno samo oko ni trznilo. Le sem ter tja je kaka roka postorila svojo martrungo s solzo, kotičkom očesa in kozarcem. Besno je zabrisal zapiske v ognjišče v kotu sobe, kjer so jih lenobno obliznili plameni. Naj gre vse k vragu, si je mislil, še ogenj je depresiven in se mu komajda ljubi goreti. Z enainštiridesetimi leti časa je stopil na plano in se znova zatopil v misli. Politika torej odpade. Kaj pa majhnost? Kaj če je prav majhnost tista, zaradi katere moje ljudi preveva toliko gorja. Če bi vse skupaj obrnil na šalo in bi se ji ljudje nasmejali, bi mogoče končno lahko strli te okove malodušja, ki jih dušijo.

In znova je sedem let prebil v svoji kočuri, študiral, pisal, popravljal, metal v koš in pisal, dokler ni bil pripravljen. Z rahlo oklevajočimi, a vseeno strumnimi koraki se je odpravil pred slovensko občestvo in jih poskusil nasmejati. Šale so bile mojstrsko dodelane, polne referenc na znane majhne osebe; nekatere so se spogledovale s teorijo kvantov (a niso bile kvante), druge s filozofijo. Znova mu je spodletelo, a tokrat je vsaj dobil odziv občinstva. Po nekaj prebranih šalah, je nekaj ljudi dvignilo glave. S kotičkom očesa je nestrpno pričakoval nasmeške, ki pa jih nji bilo. Namesto njih so mu v glavo priletele psovke »Poglejte ga, potujčenca!«, »Tujcem se je prodal, mi pa naj ga prenašamo tukaj?«, »Kako se lahko norčuješ iz naše majhnosti?«, za njimi pa še suho poleno, ki ga je zalučal ob ognjišču sedeč zgubanec.

Kurent je pobral šila in kopita ter jo podurhal proč. Saj ne morem verjeti svojim očem, je pomislil, ko si je z zmečkanim faconetelnom brisal kri s čela. Mimo je priletela ptica, a zaradi s krvjo zamegljenega pogleda, ni videl natančno, če je bil kos ali drozg. Prav absurdno je že, kako zadrte so njihove duše, mu je dalje valoval tok zavesti. Prav absurdno. Kaj pa če je to to? Absurd bi jih znal vzradostiti.

Naslednjih šest let in pol je Kurent sede na eni nogi v družbi mrtve norveške papige ob klopotu lupin kokosovih orehov škrabal domislice, ki bi lahko ukrivile slovenske ustnice navzgor. A znova brez haska. Vzdušje v mrakobni sobici je po njegovem nastopu postalo kvečjemu turobnejše, saj se je tudi Kurenta prijelo malodušje, ko je uvidel, da ustnice ostajajo trdno zasidrane na svojih mestih.

In tako se je zgodba ponovila še štirikrat, vsakih sedem let. Kurent se je na vse kriplje trudil, da bi Slovenci končno sprejeli smeh v svojo sredo, a vsakič je odšel le še bolj poklapan in brez idej, kaj mu je storiti. Ko je že v sedmo zapuščal čumnato, je bil povsem resigniran. Na čelu in licih so se mu začele risati prve gubice in z grozo je spoznal, da so se vsa njegova pričakovanja izjalovila. Ne le, da mu ni uspelo vrniti smeha med njegove ljudi, celo sam se je počasi začel spreminjati v enega od njih. Ostalo mu je le še šest mesecev do konca zaobljubljenih sedemkrat sedem let. Nemočno je s pestjo zamahnil proti nebu in skorajda že zaklel, ko je za hrbtom zaslišal starikav glas.

»Poglej si ga, no. Če ni tole Kurent, pa tudi nič nočem. Dolga leta so minila, kar se nisva videla.«

Kurent se je obrnil in pred sabo zagledal znanega mu berača.

»Ti,« je bleknil. »Ammm, hočem reči, vi. Kaj pa vi tukaj?«

»Zrl sem znad oblakov in zapazil tvoj trud. Pa si se mi zasmilil. Saj res,« je za hip obmolknil. »Kje imaš pa tiste gosli, ki sem ti jih bil dal? Saj paziš nanje, kaj?«

»Ammm,« je zamomljal Kurent. »Doma jih imam, na varnem spravljene.«

»No, lepo,« je odvrnil Bog (da, bil je on; pod podobo, kakršnega je poznal Kurent), »Škoda bi bilo, če bi se jim kaj zgodilo. Zadnje svoje sorte so.«

Kurent se je kanček nelagodno začel prestopati na mestu. »Povejte mi,« je pobaral Boga, »kako naj razvedrim Slovence? Kako naj jim preženem mrak iz src?«

»Preprosto,« je odvrnil berač. »Čudi me, da se nisi tega domislil že sam.«

»Kako le, poskusil sem z vsemi pretanjenimi oblikami humorja, vedno igral na drugo, če ne na tretjo žogo, v šale sem vpletal reference z vseh možnih področij, pa nič.«

»No, vidiš,« se je glasil odgovor. »Ravno tu si ga polomil. Ker si mi bil že od nekdaj ljub, čeprav te ne morem ravno šteti med zgledne ovčice, ti povem. Pozabi na svoj lepi glas, Ko poskušaš nasmejati Slovence, uporabi raje kakšen naglas. Primorski in štajerski vedno vžgeta, še bolje pa bo, če boš govoril slovensko kakor kakšen tujec. Če boš storil to, ti skorajda ni treba početi drugega; tvoji ljudje se ti bodo smejali, pa čeprav boš govoril povsem vsakdanje stvari, še bedarij ti ne bo treba izustiti. Ako pa bi si vseeno rad povsem zagotovil smeh, naj bo vsaka tvoja šala bolj ali manj povezana s spolnostjo. Manj subtilna bo, večjega krohota boš deležen. Ko se smejijo, nočejo razmišljati. Zato jim lahko tudi prodaš stare šale. Najboljše so tiste neštetokrat reciklirane izpred tridesetih let, samo imena zamenjaj, pa ti ne bo treba pisati vsakič nove satire. In ne smeši dejanj, oni hočejo, da smešiš osebo. Če slučajno kakšen dovtip ne pade na plodna tla, pa zakolni. Kletvicam se vedno smejijo.«

Bog je zajel sapo, Kurent pa je prebledelo vskočil: »Kaj pa, če jaz nočem pripovedovati takih šal?«

»Če jih nočeš, jih pač nočeš. Svobodno voljo imaš in v nič te ne morem siliti.«

Kurent je nekaj časa tiho tuhtal in končno spregovoril: »To ni zame. Če je to res edini način, kako jih pripraviti do smeha, naj se pa utapljajo v pelinu in solzah. Jaz jo bom mahnil pogledat kam drugam. V teh dolgih letih sem si nabral prenekatero izkušnjo in verjetno bom kje našel ljudi, ki bodo znali ceniti moj humor.«

»Tudi prav,« je rekel Bog. »Te zanima še kaj?«

»Ja,« je odvrnil Kurent. »Imate na zalogi kakšne škornje sedemmiljke?«

Ta vpis je bil objavljen v 20.06.2007 ob 21:49 in je zapisan v Druge škrabarije. Komentarjem na to temo lahko sledis preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali sledite trackback z vaše strani.