Špehšpilja

Nocoj (se pravi v četrtek, 3. 7.) ob deveti večerni uri na kranjski Pungert prihaja švedski četverec v postavi kontrabas, bobni, melodika in megafon (ki ga ne smete zamešati z Megafonom).

Zanje sem izvedel šele ob napovedi programa letošnjega festivala Carniola, a si jih od tedaj kar redno sučem po titubnih posnetkih. Glasbena in odrska zajebancija na nivoju, preigravanje in nadigravanje klišejev, obenem pa jerbasi smeha. Pa kaj bi jih z besedami hvalil, prepričajte se sami. Tule vam za pokušino napopam par porcij njihovih nastopov, vi pa se odločite, če boste nocoj prinesli pete v srce Gorenjske in se zadrli šejk det ting! Aja, vstopnine ni.

Posnetki s švedske turneje:

Poklon Umi, ki bo ubila Billa:

Iz zaodrja in z odra (brez melodike, a vseeno špasno):

Fetalij je v naslovu samo zato, da se mu zahvalim za vodo, ki jo je častil. Bila je z okusom in bila je okusna. Dobil pa sem jo zato, ker se je z menoj neokusno poigral spomin in me prepričal, da bo danes namesto prvega julija enaintrideseti junij. Na srečo sem zmoto ugotovil nekaj čez osmo zvečer in še ujel ljubljansko dopolnočno pošto, da sem poslal dacarjem, kar je dacarjevskega, podnebju pa par paketov dizelskih izpuhov. Pa sem se spomnil nanj (na Fetalija, ne na spomin) in ga poklical, če je na šihtu, ko bom ravno v hoodu. Najbolj bistri bralci bloga so najbrž že ugotovili, da je bil. In me presenetil z vodo. Na izbiro mi je dal še pomarančni sok, pa sem raje vzel vodo. Šele zdaj mi je padlo na um, da sem to najbrž storil nezavedno, ker je bila pollitrska, sok pa samo tretjinolitrski. Fetalij, če se čutiš, da sem te prikrajšal za deci in dve tretjini vode, povej. Ampak če gledamo razmerje v masi, bi moral jaz vzeti obe pijači, tebi pa nakloniti samo naprstnik vode. Ali pa soka.

Prvi del naslova se pa nanaša na naslednje spote. Meni najljubši reper, njegov bend, meni najbrži najljubši zahodnoobalec in za konec še oba skupaj. Vse sami stari znanci in sami stari komadi. Tony Bennett je pustil srce v San Franciscu, jaz pa nekje v drugi polovici devetdesetih.

En korak:

Soldati teme:

Duša na ledu:

O katerem delu igr teče beseda?

Za bonus pa še nenapovedana trojica duhovnik, inšpektor in genij (s srednjim sem nekoč po spletu naključij stal skupaj na odru) v zvezdna-vrata-srečajo-starošolske-karatejščine videospotu o križanju src. To je bojda dovoljeno, samo gensko jih ne smemo spreminjati.

Kanadski trio Ošabni črvi poziva k osvoboditvi zelenjave izpod človeškega jarma. Pravijo, da je korenčkov sok umor, steklenjaki pa zapori za sužnje, vse zapakirano v maniro zlate dobe hipijevskih protestniških pesmi.

Če je komu ušla kaka beseda, najde besedilo tukaj.

Ko se je konec lanske jeseni zgodil peti ljubljanski pesniški slem, je Kobrowsky jadikoval, da je prepozno izvedel za vse skupaj. Zato ga zdajle linkam in še kar malo v brez veze pingam na naključno objavo, da to brt ne bo imel podobnih izgovorov in bo lahko prišel pokazat, koliko velja njegova bardovska čupa in kako uspešno jo zna vihteti med parnaškimi kolegi.

Pojutrišnjem, v četrtek 29. maja se bodo v KUDu Franceta Prešerna ob deveti večerni uri namreč znova spopadli pesniki in pesnice vseh generacij za prestižni naslov slemerja 2008. Za razliko od prejšnjih let, ko se je slem dogajal v bližini Francetovega rojstnega dne, je organizatorka Petra letos sklenila poskusiti srečo s toplejšim vremenom, v želji, da bo gorko pomladno sonce razgrelo več pesniških dušic, ki bodo izvajale poezijo. Sam mislim, da je bil njen glavni vzgib, da je slem prestavljen na maj, sadistična želja, da se spodaj podpisani kot voditelj prireditve spoti še bolj kot v hladnih zimskih dneh.

Kaj porečejo organizatorji? Tole:

Pesniški slem: Tekmovanje v izoblikovanem odrskem podajanju lastnega pesniškega besedila. Na pamet. Tri minute … največ pet! V živo. Z navijači!Nova pravila – več svobode:

Besedilo je lahko vnaprej pripravljeno ali celo že zapisano,
povedano pa mora biti na pamet.
Lahko s pomagači (npr. tandem).
Lahko s pomagali (npr. inštrument).

Žirija: poznavalec slema Gregor Podlogar, lanski zmagovalec Bojan Anđelković ter občinstvo – tudi ti!

Glasbeni gost: Kosta

Četudi sami ne pisunite in škrabate, lepo povabljeni na večer, ko se pesniki spremenijo v metalce Če pa ste voljni sami požegnati ušesa obiskovalcev s svojo poezijo, pa toliko bolj. Vstop je prost.

Včeraj sem priobčil kanček reklame za Improvizijo, danes pa se baham, v katerih improvizijskih zasedbah prinašam na oder svoj cent in par ducatov žive mase.

Pop rock, ki je zapisan v vaših genih in vam je bil položen v zibko skupaj s pristnim slovenskim materinim mlekom. Fru-fruji, pajkice in več prave moškosti kot na shodu klonov Chucka Norrisa in Rona Jeremyja.

Resnični iztrebki zvodnikov, ki tečeta te ulice, se vrtita na sinhronizacijah in navijata skrhance. Spremljevalni vokali so v domeni cip za dva dolarja. Bolj ulično kot to so samo tlakovci, ki jih zvezdnika mečeta v rivalske genge.

Kakšni Il Divo? Kakšna Eroika? Kakšni Fantje s Praprotna? Tu je zasedba, ob kateri orgazmira sam Simon Cowell. Največ zvestih oboževalcev imajo na Škofljici.

Kolektiv Narobov, tete in strici, ki so se odločili raziskovati resnejše plati gledališke improvizacije, že od dvataužentdruzga semkaj prirejajo Improvizijo, pankrtsko dete zloglasnejše in bolj stelevotane evrovizije, ki se vsako leto odvije dan pred svojo materjo. Letos se prvič ruši ta tradicija in večer improviziranega kiča in popevk bo na sporedu že v sredo. Razlog je opravičljiv: iz stoglave dvorane KUDa France Prešeren, kjer je habitirala do zdaj, se letos seli v samo srce slovenske hohkulture, Cankarjev dom, natančneje Linhartovo dvorano, ki sprejme tam okoli šeststoglavo množico. Če bi imela dvorana 66 sedežev več, bi nas z obiskom najbrž počastili tudi Lordi, ampak ker so bili načrtovalci prostora premalo poganski, se to ne bo zgodilo. (Je pa res, da število prostih mest kopni in z nakupom vstopnice ne velja odlašati do zadnjega.)

Kdo so nastopajoči?

Pogled na glasovalni listek, priobčen kak palec niže, razkriva imena, ki jih ne poznajo niti največji poznavalci glasbene scene. Se pravi, da je situacija povsem ista kot pri običajni evroviziji. Stilsko se sprehajajo od poprocka osemdesetih, prek uličnega rapa in kabareja, pa vse do kantavtorskih popevk in pop opere.

Za plejado psevdonimov pa stoji trdno okostje Narobova z gosti, ki jim pomagamo s svojim pevskim (ne)znanjem. Več o nas tukajle:

Kako ugotoviti, če je Improvizija to, po čemer koprni vaše srce?

Najlažje tako, da se v sredo ob 20.30 oglasite v CDju in preverite sami, sicer pa je večer glasbenih improvizacij namenjen tako tistim, ki so nori na evrovizijo in bi se radi nasmejali parodiji nanjo, kot tistim, ki evrovizije organsko ne prenesejo, bi se pa radi nasmejali parodiji nanjo. Pretiranega kiča, duhovitih besedil in zabavne glasbe ne bo manjkalo.

Za pokušino pa še kratek promo spot s posnetki predlanske Improvizije (posnetki lanske so izgini neznano kam).

He was a b-boy and good at his job.

Malo je režiserjev, ki bi si upali postaviti Lorenza Lamasa, bolj znanega kot Odpadnika, v plesni film. V film, ki je več kot le plesni. V film, ki govori o prijateljstvu, spoštovanju in kreativnosti. Film, ki v slabi uri in pol povzame celotno zgodovino glasbene industrije. In uspe. Biser, ki bi moral pobrati oskarje namesto Amadeusa. Kajti Amadeus je film o eni sami umrli glasbeni legendi, Body Rock pa o vseh.

Chilly (Lamas) je član b-boy skupine Body Rock Crew, ki si želi uspeti v svetu šovbiznisa. Brejker, grafitar in reper, ki bi rad popeljal sebe in prijatelje na višji nivo. Body Rock so na ulici sicer večji kot Elvis. Večji kot Rolling Stones, celo večji kot sami Beatlesi, a radi bi še višje, v svet dragih in bleščečih klubov in pogodb z založbami. Tu vskoči “the man” Terrence, ki bi lahko pomenil pot k zvezdam, a se namesto za Briana Epsteina izkaže za Yoko Ono in povzroči razdor v crewju, ko najame samo Chillyja. Ta se mora odločiti, ali je za ceno slave pripravljen žrtvovati prijatelje in dekle.

Zgodba je polna nesmrtnih referenc. Ples UV-okostnjakov nas spomni na hrastoveljski Mrtvaški ples in minljivost človeka. Odpiranje vrat velikanskega ghetto blasterja na odru spomni na Bližnja srečanja tretje vrste in nas opomni, da v vesolju nismo sami. Ples na ulici nas spomni, da je Poletje v školjki možno tudi brez poletja in brez školjke in v nas vzbudi sočutje do otrok, ki ne morejo na morje. Koreografija z baloni v živalskem vrtu spomni na Gorile v megli in Levjega kralja in nas opominja, da si živali zaslužijo svobodo. Producent, ki trademarka ime Body Rock brez članov skupine, nas spomni na Zeitgeist in opomni, da je Microsoft glavni satan sodobne družbe.

Potem pa je tu še Chilly. Chilly je moški, ki ostane moški tudi ko mu v stilu Björk in Helene Blagne za nastop na obraz nadanejo kristale svarowski. Moški, ki ga ni strah vstopiti v gej klub in moški, ki si upa rukniti ostarelega producenta na gobec, ko ga ta hoče poljubiti. Za povrh vsega pa je še moški, ki si upa kazati neobrite podpazduhe.

Vse skupaj kulminira v finalu, ko se občinstvo odloči za iskrene, čiste in nedolžne Body Rock, perverzni mogotec pa ostane sam, osramočen in postaran.

Samo fim, ki je nastal v letu Velikega brata, lahko pokaže, kako se mu upreti.

Ocena: 10/10.

Tale teden, ko besno tipkam (in končujem) študiozno pisarijo (kaj več o njej čez mesec ali dva ), se mi v ozadju skorajda neprestano suka komadič, ki ga je vkup dal Mmensch, sicer kolega po profesiji in ljubitelj elektronkarskih zvočnih eskapad. Minimalističen, a vase vpijajoč ritem, navokodirani glasovi, agresivnejši prehod s štarterjem in dečjim dretjem … vse skupaj da enkraten minimalistični elektronski ajmoht, v katerem osemdeseta dišijo povsem sveže. Dober tek.

Njega dni, pred kakim letom in pol, je Jokerju ponagajal tiskarski škrat in pod štorijo, ki jo je spisal Nejc Gazvoda, ruknil moje ime oz. vzdevek. Tako se je v naslednji številki računalniškega zabavnika pojavila pričujoča zgodba, ki je opravičila podlo dejanje papirniškega pritlikavca. Naj se torej pripoved prične:

Živčni koraki so v skromni podstrešni čumnati artfagovsko copotali v stalno spreminjajočem ritmu atonalne kompozicije Philipa Glassa. Z oguljenimi copati pridušeno topotanje je votlo odmevalo od skorajda praznih sten, s katerih se je v velikih luskah luščil omet, kot bi se levila kaka ostarela kača, ki že sanja, kako nastavlja svoje uvelo bledikavo telesce večnemu soncu onostranstva. Shujšani pajki so drobencljali po kotih in spletali kilave mreže nad zelenimi zaplatami plesni, ki so pričale o manjku izolacije v tem ubornem podnajemniškem stanovanju, ter vdani v usodo čakali na zablodelo muho, ki bi jo nesrečni piš ponesel v to ulito podobo cankarjanskega umetniškega brloga. A cankarjanska ni bila le kamrica, marveč tudi stopnice, ki so vodile iz nje v nižja nadstropja in so s svojimi vegastimi deskami kar vabile, da spodnesejo potoglavo nogo rahlo nabrgljanega pisuna, kadar se pozno ponoči, ko mrakobno temino že prevevajo prvi navdihi rdečkaste zore, vrača domov, da bi položil svoj utrujeni život na slamnjačo in se premetaval v vročičnem snu polnem padajočih cvetličnih lončkov, nepozabnih prvih, zloveščih podgan in razmajanih vrat, ki lahko za seboj skrivajo vse grozote tega sveta.

*

Zavaljušna postava se je lenobno pretegnila in se mukoma izkobalila iz mehkih, toplih pernic ter postavila na noge, ki so se šibile pod korpulentnim trupom, ki so ga bile primorane nositi. Kolenski sklepi so zaječali tako milo, da bi se še Cefizljev prsni kamen v trenutku spremenil v srce, a njihov lastnik je neomajno stopal dalje. Sicer le v duši, kajti njegovemu koraku umanjkanja majanja res ni bilo mogoče očitati. Pristavil je jutranjo kavo, ki je bila zaradi prejšnjenočnega bedenja dejansko zgodnjepopoldanska, in sedel za računalnik s tako silo, da so ob stolovem javkanju utihnila celo kolena in pomislila, da mogoče navsezadnje le niso potegnila kratke. Beri naprej »

QI je nekaj najboljšega, kar se je zgodilo televiziji v tem tisočletju. Genialni Stephen Fry, obkrožen s četico komikov, razbija trdno zasidrana prepričanja o dejstvih, ki v resnici ne držijo. Obenem pa skupaj navržejo še goro zanimivosti.
In tole je eden najbolj smešnih momentov zadnje, pete sezone, ker te ujame povsem nepripravljenega.

No ja, v bistvu sem se samo hotel pohvaliti, da sem si nabavil tole:

In medtem ko jaz prebiram bukvico in se krohotam, preverite tale intervju s Stephenom Fryem, da se vam oddolžim, ker se meni ne da kaj prida škrabati.