Špehšpilja

Prejšnji teden smo Komikaze snemali promo skeč za letošnji festival Panč, o čemer je nekaj besed spisal že Perica. Vmes nas je zmotil popoldanski naliv, da smo snemanje prestavili, vendar je ob zjasnitvi vremen Ljubljancem Perica s snemalcem Mitjem Klodičem sklical ekipo (oz. tiste 4, ki sta nas še potrebovala) nazaj na kup (sam sem bil na srečo šele pri Medvodah), da smo lahko tlesknili z namišljeno klapo (to je NO budget produkcija ).

Perica v montaži pegla, polira, peska, šmirgla in obrezuje zadnje frejme, preden postavi dokončno podobo na ogled, pa delček slikovnega materiala, ki mi ga je uspelo škljocniti med samim snemanjem.

Bučan je tako lep, da sem ga raje slikal s telefonom. Tako zrnatost in neostrost fotografije vsaj kanček poveča možnosti, da bo kdo opazil tudi druge.

Roxa je kot dežurnega gurmana doletela čast dolbenja pasje radosti, ki smo jo izmaknili Žalostnemu Berniju (ki je bil tako še bolj žalosten in po ulicah se govori, da si v parku za železniško postajo vsak večer reže debele bernardinske žile)

Zobozdravstvena oskrba v Šoštanju je na stopnji njihove modne osveščenosti.

Centerfor in levi bek novega slovenskega prvoligaša, Prulskih kanarčkov, v pogovoru s snemalcem Mitjem, ki ima glede fotografiranja profila enake zahteve kot Helena Blagne.

Režiser mi ni dovolil, da bi se podričal po tirnem toboganu, zato sem mu pokazal mednarodno znamenje za “Že prav, niti malo zabave mi ne privoščiš na snemanju”. Žal sem ga kazal z desnico, tako da se ga na sliki, ki jo je vešče kadriral režiser, ne opazi.

Rox tokrat pozira kot model prepišne kolekcije pomlad/poletje 1335. Na nogah ima ujemajoče črne mrežaste najlonke.

Ustvarjanje Mumije z ljubljanskega griča. Kostumografsko smo se zgledovali pri filmih Morana, Rabljeva freska in Vampir z Gorjancev.

Tole naj doseže čim več bralcev:

S temi besedami obveščam vse, ki to berete, da ustanavljam versko skupnost tistih, ki verujejo, da je v Sloveniji možna ničta stopnja davka na dodano vrednost za proizvode, ki širijo temelj slovenske države, slovenski jezik. Ker je temelj nove verske skupnosti verovanje v ničto stopnjo davka na dodano vrednost, se pripadniki skupnosti imenujemo zaničniki. Vsi, ki se nam želijo priključiti, to storijo s tem, da izjavijo:

“Verjamem, da je v Sloveniji možna ničta stopnja davka na dodano vrednost za vse proizvode, ki širijo temelj slovenske države, slovenski jezik.”

Zaradi naše boljše organiziranosti in zavesti, da nas ni malo, prosim, da izjavo s svojim imenom in priimkom ter enim izmed naslovov pošljete na roza(afna)roza.si

Andrej Rozman Roza

[The Guide] says that the best drink in existence is the Pan Galactic Gargle Blaster. It says that the effect of a Pan Galactic Gargle Blaster is like having your brains smashed out by a slice of lemon wrapped round a large gold brick.

Na zdravje ob dnevu brisače!

Čestitkam in pozdravom se pridružuje tudi Vogon Jeltz z družino topoumnih birokratov.

Dokumentarec o avtocesti, pa tudi stranpoteh slave. S kolovozov na ceste z vinjetami in nazaj. Feliks, wunderkind kitarskega heroja in njegova pot per astra ad aspera.

Predgovor: epistolarni oz. pisemski romani v spogledovanju s sodobnimi tehnologijami dobivajo nove podobe. Wertherjeva ročno spisana pisma so stvar preteklosti in na knjižnem tržišču že lahko kupujemo romane, zgrajene izključno iz elektronske pošte, bodisi v bolj klasični pisemski obliki (npr. Veličkovićev Sahib), bodisi tudi bolj ortografsko označenih v maniri okrajšav, smeškov in drugih prvin internetnega jezika.
Pričujoči sestavek je “literarni jam”, ki se je spodaj podpisanemu in soavtorju Matevžu J. - m00ltyju zapisal februarja kot zgodba, ki se razkriva skozi forumski dvogovor dveh oseb, in je spontano izšel iz klasičnega bodenja “kdo bo pogruntal več fraz in for na isto temo” v (od m00ltyja poimenovanem) neoinfantilističnem slogu. Sam medij je sicer anahronistično vključen v strukturo, saj se kmalu izkaže, da spremljamo zgodbo s preloma prejšnjega stoletja, vendar mislim, da to le prispeva k šegavi eklektičnosti zapisanega, ki se tako ali tako ne zmeni za časovno logiko.
Kako bo zgodba delovala izven forumskih okvirov, se mi niti ne sanja. Lahko, da se bo svežemu bralcu zazdela vredna kakega nasmeška, možno pa je, da bo v navadni postavitvi izgubila draž ter predvsem spontanost, ki jo je bilo čutiti, ko so sporočila prihajala drug za drugim in niti sama avtorja nisva vedela, kam bo zavila fabula (kolikor je je bilo prisotne). Če bi jo raje brali v izvirniku, najdete tukajle zajemne slike izvirne forumske teme. Beri naprej »

(najdeno na internetsih, ni moje avtorsko delo)

Počasi sem pretegnil sklepe. Nekajkrat sem iztegnil roko, da je kri hitreje stekla po žilah, in si pomel oči. V duplinah okoli moje so se spolzki obrisi počasi postavljali na noge, stene in tla pa so bila polni sluzi, ki smo si jo otirali s teles.

Prebujati se začnemo v začetku decembra. Kot dobro naoljene ure začutimo, da prihaja naš čas. Da je tukaj trenutek, ko se izvijemo iz svojih zapredkov, v katerih prespimo dobršen del leta, in da krmežljavo zamežikamo v zatohlo votlinje, ki mu pravimo dom. Pod zemljo začne vršati. Naše domovanje so prostrane votline pod severnim tečajem, kjer bivamo skriti pred vsiljivimi pogledi človeštva. Na površje se odpravljamo v treh valovih. Prvi val nastopi v začetku decembra, medtem ko se druga dva zvrstita v razmiku tedna dni ob koncu meseca. Otovorjeni z živopisanimi zavoji prinašamo darove in radost vsem ljudem. Najnovejše in najmodernejše napravice in igračke, ki lepšajo in lajšajo življenja. Mi smo obdarovalci.
Beri naprej »

“Far-fetched fiction” oziroma “za lase privlečena proza” je termin, ki ga je skoval britanski ekscentrični pisec Robert Rankin¹ v želji, da bo nekega dne v knjigarnah imel lastno polico. In ker se mu ni dalo tekmovati z najboljšimi avtorji v že uveljavljenih zvrsteh, saj je tako lahko postal najpomembnejši pisec žanra.

Sam ne skrivam, da sem njegov velik oboževalec, ki mu je rankinovsko metaliterarno preigravanje  priraslo k srcu in se njegove vplive močno čuti v določenih prijemih, ki jih uporabljam pri pisanju. Tole je bil droben intermezzo, da ne bo kak orožnik vpil: “Hop, literarni Cefizelj, pa te imam,” zdaj pa se vrnimo, k možakarju, ki je letos izdal svojo trideseto bukvico, Necrophenia poimenovano.  Ob tem jubileju sicer pripravljam malo daljši zapis za Joker enkrat v bližnji prihodnosti, danes pa bi ob sončavi, ki blago boža naša lica na tole cvetno nedeljo, priobčil pesnitev, ki jo je glavni junak Necrophenie spesnil v čast enemu svojih najljubših pisateljev, Robertu Rankinu.² Prepeva se jo na melodijo ukulelejskega mojstra Georga Formbyja When I’m cleaning windows, ki jo prilagam na koncu za bolj slikovito ponazoritev. Lahko pa si jo poslušate tudi v skrajšani acappela verziji avtorja osebno.

WRITING FAR-FETCHED FICTION

Now I write Far-Fetched Fiction
To earn a couple of bob.
For a lazy blighter
It’s really the ideal job.
I sit in pubs for hours and hours
I drink Harveys, I drink Flowers,
Then I go home for golden showers.
Writing Far-Fetched Fiction.

I sit about and sit about
I sometimes get my ballpoint out.
That really makes the barmaid shout.
Writing Far-Fetched Fiction.

In my profession I work hard
But no one gives a *uck.
It’s blinking J. K. Rowling
Who rakes in every buck.

I drink until my guts explode
I stumble drunken down the road
I wish I’d written The Da Vinci Code
Instead of Far-Fetched Fiction.
(Ukulele solo, with much finger picking,
cross-strums and scale-runs, not to mention
an effective use of grace notes and chromatics.)

In my profession I work hard,
Well no, perhaps I don’t.
I bet I’ll win a Nobel Prize,
Well no, perhaps I won’t.

But like the Murphy’s, I’m not bitter
As long as I can raise a titter.
I think I’ll pop out to the *hitter
And write some Far-Fetched Fiction.

Thank you very much.

Robert osebno (pesmica se začne pri 1:50):

George Formby in izvirno besedilo (plus melodija):

1. ki ga ne smemo zamešati s tistim drugim Rankinom [↩]
2. le kdo bi si mislil, kaj? [↩]

Oni dan sem si končno vzel čas za ogled¹  Zbranih del Williama Shakespearea (okrajšana), predstave, ki so jo pred dobrimi dvajsetimi leti člani The Reduced Shakespeare Company premierno prikazali na edinburškem festivalu, kasneje pa so jo vrsto let uprizarjali v londonskem Criterionu. Pred dobrimi desetimi leti so jo postavli tudi na mali oder ljubljanske drame, kjer je izvirno postavo treh moških dopolnila še igralka.

Beri naprej »

1. seveda na digitalnem mediju, ne v živo [↩]

Dežela kranjska nima lepšga kraja, ko je z okolšno ta, podoba raja. Čista poezija, tale otoček, je ležeče razmišljala Bogomila (Kajti, da, bila je ona, o, bistri bralec. op. a.) in se nastavljala gorki sončavi. Spreletel jo je občutek, da jo nekdo opazuje, a se je le zdrznila in se prekobalila na bok.
Iz kamnitega svetišča boginje Žive je stopil Staroslav, dekletov oče, in se nejevoljno namrgodil, ko jo je ugledal poležavati.
»Kaj pomeni to poležavanje, hči moja? Pa čeprav samo odpiram in zaklepam vežo, je to naporno opravilo in spodobilo bi se, da pomagaš svojemu staremu očetu.«
»Dajte no, oče, komaj petintrideset let vam je. Ne poskusite mi vzbujati krivde. Sploh sem vam pa povedala, da moja duša ni več Živina, temveč Jezusova.«
»Ne spet s tem, hči, moje staro srce se lomi ob tvojih bogokletnih besedah.«
»Komu pa bom dala dušo, če ne njemu. On mi je odgovoril na molitve in me je odrešil opeklin in slepote, ko mi je nedolžnost vnela oči in lica in sem se v mukah metala v mrzlo biserno vodo tega jezera, da mi je ohladila bolečine. Kje je bila tedaj Živa, vas vprašam, oče.« Togotno je vstala. Beri naprej »